programcover

Parada ponosa 2012 »Naprej v srednji vek«

Letošnjo pomlad se je za trenutek zdelo, da bo po več kot četrt stoletja aktivnih prizadevanj za enakopravnost gejev in lezbijk v Sloveniji Parada ponosa postala eden od številnih kulturnih in zabavnih festivalskih dogodkov: prikaz in izraz veselja, da je sobivanje raznolikosti v moderni družbi in državi mogoče. A žal je ustavno sodišče kot vrhovni varuh ustavnosti dovolilo referendum o Družinskem zakoniku, na katerem se je odločalo o človekovih pravicah odraslih in otrok, konservativni pol slovenskega družbenega prostora pa je pred in med referendumsko kampanjo za dosego posvečenega cilja uporabil in zlorabil vsa razpoložljiva sredstva. Cilj tokratne obuditve kulturnega boja je bil ohraniti delitev na izključene in vključene, na pripuščene in nepripuščene, na tiste s pravicami in tiste, ki zaradi svoje osebne okoliščine do njih niso upravičeni.

V koalicijo proti enakosti so se združile civilnodružbene organizacije, tri najmočnejše institucionalizirane verske skupnosti ter tri konservativne parlamentarne stranke. Njen skupni imenovalec je bila Katoliška cerkev, ki je omogočala in spodbujala delovanje civilne iniciative, bila glavna pobudnica za podpis skupne izjave Katoliške cerkve, Pravoslavne cerkve in Islamske skupnosti proti zakoniku, na ravni državne oblasti pa je na delovanje in odločanje vplivala zlasti preko stranke Nova Slovenija – krščansko ljudska stranka, ki se je z dvoletnim bojem proti pravicam istospolno usmerjenih uspela vrniti v parlament. Ta koalicija je z generiranjem predsodkov, neresnic in neutemeljenih strahov pri volivcih uspela zasejati dvom v vsebino zakona, ki nikomur ni ničesar jemal, ampak je podeljeval pravice tistim, ki jih nimajo.

S padcem Družinskega zakonika pravice kot so družinska pokojnina, zdravstveno zavarovanje po družinskem članu, dopust za nego družinskega člana, odškodnina zaradi smrti bližnjega in številne druge še naprej ostajajo privilegij večine, Parada ponosa pa ostaja prvovrsten politični dogodek, ki mu v poplavi različnih partikularizmov ne gre le zase, ampak za skupno.

Letošnja Parada ponosa zato opozarja:

- da v družbi brez solidarnosti vsak prej ali slej pride na vrsto, a nikoli vsi naenkrat: centri politične in družbene moči najlažje upravljajo z družbo, če vezi med ljudmi trgajo korak za korakom, del po del, trak za trakom,

- da so bile pravica do enakosti, svobode, dostojanstva, zasebnosti, pravičnega sojenja in življenja uzakonjene kljub delovanju verskih skupnosti in ne zaradi njih, zato vladavina razuma, človekovih pravic in pluralnosti družbenih ureditev in intimnih izbir nikoli ni tako gotova, da je ne bi mogel preglasiti zven ene resnice,

- da brez sekularne države ni ne pravne ne socialne države; verske dogme, ki ljudi delijo na prave in neprave, na ravni pravne ureditve vodijo do delitve na pravne in brezpravne posameznike, na ravni človekove eksistence pa ta delitev izvotljuje pojem socialne države, ki je namenjena zaščiti posameznika pred izgubo človeškega dostojanstva v življenjskih situacijah, v katerih je najbolj ranljiv (invalidnost, bolezen, smrt, starost, rojstvo, brezposelnost),

- da rezi v ekonomske in socialne pravice za številne posameznike in posameznice niso stvar trenutne krize: za brezpravne izbrisane, brezposelne mlade, osiromašene stare, diskriminirane geje in lezbijke, revne zaposlene, neplačane tuje delavce je samoumevnost odrezanosti od pravic permanentno stanje stvari,

- da preteklost, v kateri so bili nezakonski otroci brezpravni, zunajzakonske skupnosti nepriznane, geji in lezbijke prisilno zdravljeni v psihiatričnih bolnicah, splav prepovedan in kontracepcija nedopustna nikoli ni tako daleč, da se ne bi mogla v prihodnosti ponoviti.