Zakaj pa bi šel na parado? Sej nisem peder.

Teo Radetič

Smo družba, v kateri se toleranca prodaja kot najvišji ideal. Slovenci živimo v prepričanju, da če drug drugega toleriramo, smo naredili dovolj, da zvečer zaspimo brez čira na vesti. ‘Živi in pusti živeti’ je praktično postal nacionalni šport; škoda da Olimpijski komite ne razpisuje novih panog.

Zato reakcije na parado kot so »A spet nam s tem morijo?« ali »Pa saj nimam nič proti njim, samo zakaj se morajo izpostavljati?« ne presenečajo. Izhajajo iz prepričanja, da lahko živiš, kakor si želiš, dokler me ne posiljuješ s svojim pogledom na svet. A tudi tisti, ki se jim marširajoče lezbijke in geji ne zdijo posiljevanje, ne razumejo zakaj bi šli na parado, saj se jih to vendar ne tiče. V besedah znanca, ki sem ga povabil na povorko: »Zakaj pa bi šel na parado? Sej nisem peder.«

Ne glede na to ali si ‘peder’ ali ne, zagotovo poznaš kakega. Nobenega? Motiš se. Raziskave potrjujejo, da je v družbi okoli 5 % gejev, lezbijk, biseksualcev in transseksualcev. Pa še te raziskave opozarjajo, da so nenatančne: marsikdo si ne upa priznati svoje spolne usmerjenosti zaradi predsodkov in je številka verjetno bliže 10 %. To pomeni, da od desetih oseb, ki jih srečaš, ena ni heteroseksualna. Če si v osebnem odnosu z desetimi ljudmi, je kdo od tvojih bližnjih najverjetneje gej, lezbijka, biseksualec ali transseksualec. To sta dva sošolca v razredu 20 učencev, to je lahko tvoj brat, sestra, teta ali sin, tvoj soigralec iz treninga ali sodelavka v službi. Za marsikoga verjetno ne veš, ker si veliko ljudi ne upa priznati iz strahu. Iz strahu pred nesprejetostjo, obsodbami in diskriminacijo so se prisiljeni pretvarjati, da so heteroseksualni.

Sam ne bom mirno stal in gledal, kako je kdo od mojih bližnjih diskriminiran. Če vidiš, da se nekomu dogaja krivica in ne ukrepaš, si moralno odgovoren. Tudi če se nekoč izkaže, da moja sestra ali teta ali prijateljica niso lezbijke, ne bom podpiral družbe, v kateri bomo izključevali posameznike. Vsi ti posamezniki so hčere in sinovi mamam in očetom po Sloveniji. In ko bom imel svojega sina ali hčero nekje v daljni prihodnosti, nočem, da moj otrok odrašča v družbi, kateri je bolj pomembno, kaj ljudje počnejo s svojimi spolnimi organi v zasebnosti, kot da bo moj otrok, kot vsi mi, krvav pod kožo in zato zmožen tako trpljenja in solz kot ljubezni in veselja.

Kako pa naj bi parada rešila neenakopravnost in diskriminacijo LGBT ljudi? Noben dogodek je ne reši avtomatično, a diskriminacija LGBT skupnosti je tudi v tem, da je nevidna. Njeni problemi so pometeni pod preprogo, o LGBT skupnosti se ne govori v medijih, ne v parlamentu, ne v šolah, ne v družinah. Ignoriranje problema pa avtomatično vodi do njegovega ohranjanja. Parada pa dobi medijsko pozornost – izpostavi probleme, izpostavi ljudi, ki o njih govorijo, in nevidno končno postane vidno.

Ker ne pristajam na toleranco, ampak hočem sprejetost in enakopravnost zase, za svoje prijatelje in družino, letos grem na parado. Vprašanje je kaj boš ti naredil. Boš še vedno živel in pustil »živeti«?

Category: Razmisleki ob paradi 2012 · Tags:

Leave A Comment